Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 17. april 2008
Procesi politične normalizacije v deželi so prešli v novo fazo. Potem, ko so stališča politične elite o vseh ključnih vprašanjih že dolgo poenotena in bleščečo medijsko pokrajino le redko zmoti kak glas stvarne refleksije, projekt zatrtja prostorov in vsebin, ki še imajo kakšno povezavo z našimi resničnimi željami, napreduje. Izolski filmski festival Kino-otok je tukaj le zadnja tarča. Preteča izguba enega od redkih prostorov, ki umetnost razume kot skupnost ustvarjalcev ter kot prostor kolektivnih in ne vnaprej kodiranih srečevanj, ki ni ločen od siceršnjega življenja in delovanja, pa je hkrati tudi ena od najbolj bolečih.
