Nabrusiti nože

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 21. maj 2009

Draško Veselinovič je na lastno presenečenje ostal praznih rok, vladavina starega dobrega Igorja Bavčarja v njegovi hišici iz kart pa še kar nemoteno traja. Gripa vseh vrst se je iz naslovnic umaknila na zadnje strani. Bližajo se evropske volitve, kar ne gane nikogar. Krizo ritualno še vedno vlačijo po zobeh, a je spočetka dobro oglaševano navdušenje v zadnjem času malo uplahnilo in nihče več ne ve prav dobro, kaj z njo pravzaprav početi.

Premišljevanje o Grčiji

(od rednega zunanjega sodelavca Bloga brez posebnosti)

Pustimo za hip ob strani “sceno”, prepričane, razžaljene, solidarne, protestne. Kar nas preseneti v prejšnjih dneh, to je izrazita odsotnost “zunanje” reakcije, vsaj od držav-članic EU. V podobnih primerih smo navajeni nekakšnih “obsodb nemirov”, “pozdravnih brzojavk vladi”, “pisem v podporo”, itn. Kar bi pričakovali do sedaj, bi bila vsaj javna izjava ruplovskega tipa diplomacije: “Kar se dogaja v Grčiji, je notranja zadeva neodvisne Grčije, prepričani smo, da bo tamkajšnja demokratična skupnost znala ponovno vzpostaviti red in normalizirati stanje.” Reakcij je toliko manj, kolikor več je globalnega opravka s tako imenovano recesijo, kar ima, kot bomo videli – tako v nadaljevanju teksta kakor v sami realnosti Grčije – svoje prednosti in pomanjkljivosti.