Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 27. december 2007
Povsem v skladu z rituali, iz katerih je stkana naša družba, je, da se ob koncu leta opravlja takšne in drugačne inventure. Vnaprej pripravljenih form za tovrstno početje je ogromno: kaj se je “pomembnega” zgodilo, kdo je bil player, kdo luzer, kaj se ni zgodilo, pa bi se moralo in tako dalje. Ti vedno isti seznami, porojeni iz dolgočasja in pomanjkanja kreativnosti, bodo kasneje služili za tisto objektivno reprezentacijo pravkar iztekajočega se leta. V maniri najhujšega konformizma se temu pridružujemo tudi sami. A z drobnim poudarkom: namesto neskončnega in poljubnega niza dogodljajev in pripetljajev bomo iz spektakelskega šuma povsem arbitrarno izbrali en sam dogodek. Ne zato, da bi v maniri klasičnega cinizma razkrili posamično laž v splošni prevari spektakla. Prav tako ne zato, da bi se strumno postrojili za “manjšim zlom” v obliki te ali one strankarske grupacije, kot to pogosto izberejo samooklicani radikalni misleci našega vsakdana. Pač pa s skromnim namenom, da iz njega potegnemo kakšen nauk, ki nam bo v prihodnjem letu prišel prav.
