O domoljubju v pogojih ponovnega desničarskega naskoka na oblast

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 19. marec 2009

V deželi, kjer se med glavne politične teme redno prebijajo nedotakljivi politični uradniki in kjer predsednik vlade hiti zadovoljevati želje vsakokratnih izsiljevalcev, bi bilo razumljivo razočarano ugotoviti, da se tega ne gremo več, in se zateči v varni svet zasebnosti ali virtualnih skupnosti. Bilo bi razumljivo, ne pa tudi produktivno. V resnici tudi zadnje burke z rupli in šiški vseh vrst niso nobeno presenečenje in ne morejo biti resen vzrok za razočaranje.

So zgolj dodatek k analizi in potrjujejo prejšnje sklepe in pripomorejo k razumevanju prihodnosti. Ta bo, kot je sedaj že jasno, za lokalne politične elite precej burna in ne brez možnosti za nevarne obrate, posledice pa bomo seveda čutili vsi. Janševistična falanga se je po obdobju pomiritve z volilnim porazom že dodobra pripravila za naslednji naskok na oblast, medtem ko se aktualni oblastniki še vedno brez kompasa spotikajo od ene blamaže do druge.

Janšev projekt vrnitve na oblast je že dobro premišljen in ne brez strateških kvalitet. Na ta način gre razumeti nekoliko nenadejano izjavo bivšega premiera v luči zadnjih premetavanj kosti, da je bil odpor proti okupatorju legitimno dejanje, kolaboracija pa pač ne. Mala, a strateška koncesija večinski javnosti, ki pa samooklicanemu nacionalnemu heroju hkrati odpira možnosti, da v doglednem času svojo naracijo zgodovine, torej zgodbo o revolucionarnem terorju in mučeništvu nedolžnih domoljubov, končno vsili kot edino veljavno in s tem pridobi manevrski prostor za svoje prihodnje poteze. Te bodo imele nedvomno značaj že dobro preizkušenih metod: sejanje sovraštva, manipulacije, udomačeni nacionalizem in izjemna agresivnost do vseh, ki mislijo drugače.

Za svoj prostor pod desničarskim soncem se vse bolj odločno borijo tudi raznovrstni radikalci, ki v zadnjem času redno zasedajo udarne termine s svojo najbolj banalno nacionalistično retoriko in promocijo sovraštva. Naj gre za izbrisane, mejo s sosednjo republiko ali džamijo, nikoli niso daleč stran. V običajnih razmerah nas to ne bi smelo skrbeti. V situaciji, ko se dežurni veliki vodja-na-permanentnem-foto-terminu pusti izsiljevati vsakemu, ki ima pet minut časa, pa stvari niso tako nedolžne. Domoljubi in ostale neofašistične grupacije so tako na praznik antifašističnega odpora napovedale demonstracije proti izgradnji džamije.

Po letih tihe, a učinkovite gradnje skupnosti se nove udarne sile domoljubja počutijo dovolj močne, da naredijo javni coming-out. Fazo pasivnega okraševanja uličnih svetilk, rekrutacije po srednjih šolah in spletnega smetarjenja so menda absolvirali, sedaj hočejo svoj del akcije. Da se to dogaja ob tihi podpori tako imenovanih desnih sil, je jasno, spomnimo se denimo, kako je Janša evropskim gostom na Brdu na suknjiče podtaknil priponke s karantanskim panterjem, s katerimi so veselo pozirali.

V času krize je sovraštvo poceni, trgovcev, ki delajo za svoj račun, je vedno dovolj, uteha, ki jo hujskanje proti tujcem vseh vrst nudi razžaljenemu ljudstvu, pa ravno dovoljšen obliž na vsakodnevne stiske. Zgolj vprašanje časa je torej, kdaj bo preplašeni in zmedeni dežurni premier domoljube pod pantersko zastavo moledoval za milost v kakšni povsem nepomembni zadevi. Učinek bo seveda nasproten in agresija ter promocija ekstremnega nacionalizma in sovraštva do vseh drugačnih kaj hitro lahko postane dominantna modna zapoved politične sezone.

V situaciji globalne krize, ko se je čez celotno družbeno življenje vsilil strah pred prihodnostjo, imajo raznorazni populistični nacionalisti in ostali skrajneži potencialno večji domet kot sicer. To pa je tudi več kot dobrodošla okoliščina za desničarski projekt ponovne osvojitve oblasti. Na valu sovraštva so znali janševiki vedno dobro jahati, ga spodbujati in primerno usmerjati. Janša seveda domoljubom in ostalim neofašističnim grupacijam ne bo kar neposredno poveljeval.

Znal pa bo njihove avtonomne aspiracije po kraljestvu domoljubne idile vešče vpreči v svoj voz in jim hkrati prepustiti bolj umazane naloge. Dobro namreč ve, da se da raznorazne šiškote in domoljube v pogojih posplošene negotovosti dobro unovčiti v spopadih za javno mnenje. A ko duha izpustiš iz steklenice, se ga ne da več z odlokom stlačiti nazaj, kar je najbolj nazorno pred leti pokazal obračun pri Ambrusu. Da je pahorjanstvo s svojo mešanico absolutnega pomanjkanja strateškega mišljenja, impulzivnostjo in otročjo nebogljenostjo naravnost idealna situacija za prosperiranje raznovrstnih nestrpnih in sovražnih projektov, pa je že dolgo jasno.

Ob soočenju z zafrustriranimi domoljubi se nam ni treba spraševati, na kateri strani smo. Nič si ne moremo obetati od čakanja, da si že itak sovraštva poln politični mainstream nadene še bolj ekstremna oblačila, denimo v preobleki domoljubja. Ko si to enkrat izbori domovinsko pravico na naših ulicah, se ga bo nato praktično nemogoče znebiti. Primer izbrisanih, ko je najprej celotna elita, potem pa še ljudstvo posvojilo govor marginalcev, je pri tem več kot dovolj poučen.