O bojih na evropskih univerzah (in tudi pri nas)

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 18. junij 2009

Ulice nemških mest je te dni zasedlo na deset tisoče študentov in študentk, ki jim je prekipelo in ki zahtevajo ne samo brezplačen študij, temveč tudi študijske programe, ki bodo imeli kak smisel tudi zunaj kategorije trga. Skoraj dva meseca minevata, odkar so hrvaški študentje v boju za brezplačno izobraževanje za vse začeli z mesec dni trajajočo blokado fakultet, s katero so v lokalno študentsko gibanje vnesli povsem novo razsežnost. Marca je študente, ki so v Španiji protestirali proti bolonjski reformi, napadla policija. V Londonu so militantni študentje te dni zasedli pisarno dekana in od njega zahtevali, naj zaščiti migrantske delavce na univerzi, ki jim grozi deportacija.

Zares – konec nekega projekta

Nekoliko zgodnejša verzija objavljena v prilogi Objektiv časopisa Dnevnik, 13. junij 2009

Zadnji dogodki z Gregorjem Golobičem v glavni vlogi o sodobni družbi in njenih protagonistih povedo več, kot bi marsikdo želel. Osnovna zgodba je znana. V nasprotju s sicer dominantnimi pogledi njeno jedro ni nek lastniški delež, tudi ne laganje ali priznanje le-tega, temveč šokantno dejstvo, da se je Golobič povsem sam in brez potrebe ponudil kot lahek plen svojim političnim nasprotnikom, svoje zaveznike pa hkrati spravil v izrazito nelagodno pozicijo, ko so ga ti prisiljeni braniti, ne vedo pa točno, kako bi se tega lotili. Ne gre za vprašanje morale, temveč za stvar hladne politične kalkulacije.

Nabrusiti nože

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 21. maj 2009

Draško Veselinovič je na lastno presenečenje ostal praznih rok, vladavina starega dobrega Igorja Bavčarja v njegovi hišici iz kart pa še kar nemoteno traja. Gripa vseh vrst se je iz naslovnic umaknila na zadnje strani. Bližajo se evropske volitve, kar ne gane nikogar. Krizo ritualno še vedno vlačijo po zobeh, a je spočetka dobro oglaševano navdušenje v zadnjem času malo uplahnilo in nihče več ne ve prav dobro, kaj z njo pravzaprav početi.

O domoljubju v pogojih ponovnega desničarskega naskoka na oblast

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 19. marec 2009

V deželi, kjer se med glavne politične teme redno prebijajo nedotakljivi politični uradniki in kjer predsednik vlade hiti zadovoljevati želje vsakokratnih izsiljevalcev, bi bilo razumljivo razočarano ugotoviti, da se tega ne gremo več, in se zateči v varni svet zasebnosti ali virtualnih skupnosti. Bilo bi razumljivo, ne pa tudi produktivno. V resnici tudi zadnje burke z rupli in šiški vseh vrst niso nobeno presenečenje in ne morejo biti resen vzrok za razočaranje.

O trenutni bilanci pahorjanstva

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 19. februar 2009

Borut Pahor je že nekaj časa na najboljši poti, da postane politično truplo. Poleg dela javnosti je to sedaj že jasno tudi nekaterim njegovim koalicijskim partnerjem. Zaenkrat kaže, da edino njegova lastna stranka še goji nekakšne nejasne kalkulacije, v katerih tega še ne uspejo opaziti. V kratkem času od svojega ustoličenja je namreč premier popolnoma prostovoljno zagazil v toliko nepotrebnih blamaž in težav, da je zakockal še tisto kredibilnost, ki jo je od prej sploh imel. Bizarni obrati tipa Rupel ali Logar so ob trmogljavljenju in “veri v idelale” nujno morali pripeljati tudi do bolj resnega političnega knock-outa. Ko se je ob potrditvi zaključnega računa Janševe vlade in siljenju Hrvaške v NATO ta priložnost ponudila, jo je Janša v maniri čisto pravega partnerskega odnosa seveda znal izkoristiti.

“To ni masaker”

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 22. januar 2009

Masaker v Gazi, ki je bil tudi sicer le redko resneje analiziran, je te dni pričakovano izginil iz udarnih medijskih terminov. Na drobne nepomembnosti sodobne zgodovine je bilo še toliko lažje pozabiti v ozračju vsesplošnega navdušenja nad novim stanovalcem ameriške Bele hiše. Sklep je – prosto po Magrittu – jasen: “To ni masaker.”

Premišljevanje o Grčiji

(od rednega zunanjega sodelavca Bloga brez posebnosti)

Pustimo za hip ob strani “sceno”, prepričane, razžaljene, solidarne, protestne. Kar nas preseneti v prejšnjih dneh, to je izrazita odsotnost “zunanje” reakcije, vsaj od držav-članic EU. V podobnih primerih smo navajeni nekakšnih “obsodb nemirov”, “pozdravnih brzojavk vladi”, “pisem v podporo”, itn. Kar bi pričakovali do sedaj, bi bila vsaj javna izjava ruplovskega tipa diplomacije: “Kar se dogaja v Grčiji, je notranja zadeva neodvisne Grčije, prepričani smo, da bo tamkajšnja demokratična skupnost znala ponovno vzpostaviti red in normalizirati stanje.” Reakcij je toliko manj, kolikor več je globalnega opravka s tako imenovano recesijo, kar ima, kot bomo videli – tako v nadaljevanju teksta kakor v sami realnosti Grčije – svoje prednosti in pomanjkljivosti.

Vozlišča politike

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 4. december 2008

Ljubljano se pred kratkim obiskali predstavniki več aktivističnih kolektivov  iz Gvatemale, Argentine, Brazilije, Havajev in Barcelone. Ob tej priliki so bile na Metelkovi, v prostorih socialnega centra v Rogu, v galeriji ŠKUC in drugje številne diskusije o političnih razsežnostih njihovega delovanja. Ne torej o bednem nadomestilu za politiko, ki nam ga vsak dan sveže zapakiranega servirajo občila množične pasivizacije, temveč o gibanjih, ki politiko razumejo kot prostor razlik, dostojanstva, svobode in kot področje nenehnega boja.

O zmagi Baracka Obame in življenju v pogojih sodobnega kapitalizma

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 13. november 2008

Barrack Obama bo postal predsednik ZDA. Njegova izvolitev je širom sveta sprožila mrzlično navdušenje. Ne glede na vsak dan nove zaskrbljujoče novice iz sveta ekonomije in ne glede na realnost vsakdanje odtujitve, v časnikih in na ulici že dolgo ni bilo – četudi zgolj za kratko – zaslediti toliko optimističnega zrenja v prihodnost in občutka, da se je zgodil nek temeljni zgodovinski premik. Obamina zgodba o uspehu, ki je že postala mit, je začasno uspela izpodriniti celo vladajoči cinizem in defetistična razglabljanja o mizernem stanju stvari, kar v teh časih ni lahka naloga. Dobro oboroženi z nekaj osnovnega levičarskega žargona bi lahko ob fenomenu Obama seveda naveličano zamahnili z roko in kot že tolikokrat prej navrgli, da gre pri tej zmagi zgolj za lepotno prerazporejanje znotraj politične elite, od katere mi ostali seveda ne bomo nič imeli. A to bi bilo trivialno in torej dolgočasno.

Islandija in finančna kriza

Še pred letom dni, je bila Islandija po nekaterih indeksih najbolj uspešna država na svetu. Danes v novicah beremo: “Islandija je bankrotirala,” pravi Arsaell Valfells, profesor Univerze Islandije, “islandska krona je zgodovina.” Valuta je devalvirala, vrednost nepremičnin drastično upadla, pojavlja se celo bojazen, da Islandiji grozi pomanjkanje hrane.