Nabrusiti nože

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 21. maj 2009

Draško Veselinovič je na lastno presenečenje ostal praznih rok, vladavina starega dobrega Igorja Bavčarja v njegovi hišici iz kart pa še kar nemoteno traja. Gripa vseh vrst se je iz naslovnic umaknila na zadnje strani. Bližajo se evropske volitve, kar ne gane nikogar. Krizo ritualno še vedno vlačijo po zobeh, a je spočetka dobro oglaševano navdušenje v zadnjem času malo uplahnilo in nihče več ne ve prav dobro, kaj z njo pravzaprav početi. Dežurne cmere so v obtok lansirale spet neko otročarijo, tokrat o drugi republiki. Borzni tečaji spet rastejo, kakor tudi optimizem dežurnih investicijskih svetovalcev, ki seveda delajo za svoj račun. Obskurna stranka ima novega prezidenčija, medtem ko neka druga, žal še ne tako obskurna stranka, pogumno zre v prihodnost, varno zbrana pod krilom vedno istega zaslužnega veterana.

Nadžupan prestolni kar ne izpusti nobene, še tako drobne, prilike za stavek ali dva na javnem odru in nihče se ga seveda ne upa zavrniti. Novo vodstvo ZDA je že v starih tirnicah in ponovno uvaja sojenja pred vojaškim sodiščem v Guantanamu ter seje bombe in teror po daljnih deželah. Že nekaj tednov ni bilo večje naravne katastrofe. No, pa saj v skladu z naravnim ritmom zagotovo kmalu spet pride kakšna. Če ne bo hotela priti, si jo bo pač potrebno izmisliti. Stavba evropske komisije tokrat žal ni pogorela do tal. Pred kratkim se je verjetno zgodil kakšen izjemen športni dogodek, ki je razvnel sicer zatajevane strasti. Ali pa se še bo. Konec je neke majhne, brutalne in od vseh pozabljene azijske vojne, medtem ko nekatere druge v rednih odmerkih pronicajo v dnevne sobe.

Samooklicani politični artisti, ki nikoli ne razumejo ničesar razen interesa lastne kariere, pridno pripravljajo nove impotentne dogodke, da bi zadostili potrebam dolgočasnih in enako nepomembnih kritikov, hkrati pa tudi zahtevam razpisov, na katerih so – vestni birokrati, kakršni so – uspeli naloviti nekaj davkoplačevalskih ojrov za svoje plače. Tukajšnji periferiji se verjetno obeta obisk kakšne super pomembne internacionalne pop zvezde, naokoli pa pridejo tudi kakšne ostarele mediokritete na lovu za ekstra bonus k penziji. Še vedno so prišle.

Prav zares, sonce spektakla v imperiju sodobne pasivnosti res nikoli ne zaide.

Posebej rada se njegovim zapeljivim žarkom nastavlja armada navideznih kritikov obstoječega stanja, ki jim slabo plačan delovni dan zapolnjuje navdušeno cepetanje nad razkrivanjem posameznih stranpoti sistema. Ti zvesti vojaki so sposobni vsako navrženo anekdoto iz ust dežurne zvezde intelektualne modne revije izpljuniti kot prvovrstno tezo. Ker ti žižkovci ne razumejo ničesar, tako kot original sam, ostajajo vedno – navkljub najboljšim namenom – zgolj del spektakelskega šuma, skupaj s svojimi domnevno prvorazrednimi debatami, ki so oropane slehernega življenja.

Tisti, ki jim, nasprotno, teme pogovorov ne narekujejo večerna poročila, želja pa ne oglaševalske agencije, vedo, da si nimamo kaj obetati od nadaljevanja obstoječega stanja na vseh področjih. Ničesar si ne moremo obetati od podreditve v univerzitetnih katedralah kretenizma vseh vrst, od terorja in dolgočasja redno-nerednih delovnih razmerij, od prostega časa, v katerem tekma za spektakelske lovorike zbanalizira še tisto, kar od polja svobode sploh ostaja. Da izgubljanja časa v brezstrastnih polemikah z ljudmi, ki nikoli v življenju niso tvegali ničesar, sploh ne omenjamo.

Obdobje nemirov je sicer res tu, a garancij ni nobenih. Nič se ne zgodi samo od sebe. Ne obstaja objektivni tok zgodovine. Obstajajo pa analize, teorije in praktična dejanja – torej orožja, ki imajo potencial, v kolikor so dobro izbrana, da v nekaj kratkih korakih cele države spravijo na kolena. Obisk kakšnega plenuma na okupiranih univerzah v sosednji republiki bi dal tej, za nekatere drzni tezi, konkretno materialno podlago. Ali pa zgodbe iz vstajniške Grčije, ki so pred pol leta razplamtele domišljijo sveta. Jasno je naslednje: vsepovsod se zastavlja vprašanje, kako se izkopati iz primeža režima, ki naša življenja z mehanično natančnostjo pretvarja v kontinuirano vojno z nami samimi.

Po obdobju potrpežljivosti in iskanja skupnih imenovalcev v kar najširših krogih, je nastopila nova doba. Potrebno je nabrusiti nože in zavzeti jasne pozicije. Tovarištvo sovražnikov obstoječega reda se ne rojeva v kolektivnem malikovanju konsenza, izogibanju odločitvam in skrivanjem za “skupno stvarjo”, temveč v tveganih manevrih, ki vse prisilijo, da pokažejo svoje karte. V nasprotju s fantazijami tistih, ki so vedno na preži z izgovori za podaljšanje lastne pasivnosti, zgodovina pač ni igra na srečo, ki se jo, čakajoč na veliki dobitek, spremlja na kavču pred televizijskim ekranom.

Navkljub vsesplošnemu spanju, ki je v tukajšnji provinci še posebej trdno, se motijo tisti, ki upajo, da bo obdobje nemirov hitro in neopazno prešlo v novo bleščečo inkarnacijo harmonije in udomačitve vseh vrst družbenih konfliktov. Z družbo, v katere jedru je počasna smrt na loviščih kapitala, nimamo početi drugega, kot da se ji odkrito postavimo naproti. Z dobro nabrušenimi noži med zobmi.