Zares – konec nekega projekta

Nekoliko zgodnejša verzija objavljena v prilogi Objektiv časopisa Dnevnik, 13. junij 2009

Zadnji dogodki z Gregorjem Golobičem v glavni vlogi o sodobni družbi in njenih protagonistih povedo več, kot bi marsikdo želel. Osnovna zgodba je znana. V nasprotju s sicer dominantnimi pogledi njeno jedro ni nek lastniški delež, tudi ne laganje ali priznanje le-tega, temveč šokantno dejstvo, da se je Golobič povsem sam in brez potrebe ponudil kot lahek plen svojim političnim nasprotnikom, svoje zaveznike pa hkrati spravil v izrazito nelagodno pozicijo, ko so ga ti prisiljeni braniti, ne vedo pa točno, kako bi se tega lotili. Ne gre za vprašanje morale, temveč za stvar hladne politične kalkulacije.

Premišljevanje o Grčiji

(od rednega zunanjega sodelavca Bloga brez posebnosti)

Pustimo za hip ob strani “sceno”, prepričane, razžaljene, solidarne, protestne. Kar nas preseneti v prejšnjih dneh, to je izrazita odsotnost “zunanje” reakcije, vsaj od držav-članic EU. V podobnih primerih smo navajeni nekakšnih “obsodb nemirov”, “pozdravnih brzojavk vladi”, “pisem v podporo”, itn. Kar bi pričakovali do sedaj, bi bila vsaj javna izjava ruplovskega tipa diplomacije: “Kar se dogaja v Grčiji, je notranja zadeva neodvisne Grčije, prepričani smo, da bo tamkajšnja demokratična skupnost znala ponovno vzpostaviti red in normalizirati stanje.” Reakcij je toliko manj, kolikor več je globalnega opravka s tako imenovano recesijo, kar ima, kot bomo videli – tako v nadaljevanju teksta kakor v sami realnosti Grčije – svoje prednosti in pomanjkljivosti.