O trenutni bilanci pahorjanstva

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 19. februar 2009

Borut Pahor je že nekaj časa na najboljši poti, da postane politično truplo. Poleg dela javnosti je to sedaj že jasno tudi nekaterim njegovim koalicijskim partnerjem. Zaenkrat kaže, da edino njegova lastna stranka še goji nekakšne nejasne kalkulacije, v katerih tega še ne uspejo opaziti. V kratkem času od svojega ustoličenja je namreč premier popolnoma prostovoljno zagazil v toliko nepotrebnih blamaž in težav, da je zakockal še tisto kredibilnost, ki jo je od prej sploh imel. Bizarni obrati tipa Rupel ali Logar so ob trmogljavljenju in “veri v idelale” nujno morali pripeljati tudi do bolj resnega političnega knock-outa. Ko se je ob potrditvi zaključnega računa Janševe vlade in siljenju Hrvaške v NATO ta priložnost ponudila, jo je Janša v maniri čisto pravega partnerskega odnosa seveda znal izkoristiti.

Dosedanja bilanca pahorjanstva je torej zbirka nehotenih zmot, trmoglavljenja ali pa kar očitnih zablod, ki jih dežurni premier skuša nerodno prikriti s precej osnovnimi piarovskimi triki. Ni pa vrli premier še ugotovil, da ima politika, od katere ostane zgolj leporečenje in spotikanje od ene do druge blamaže, kratek rok trajanja. To je očitno v novih nadaljevanjih seriala “odnosi s Hrvaško”, kjer se je poskus poceni nabiranja simpatij slovenceljnskih jastrebov seveda moral vrniti kot bumerang, ki spodjeda operativno zmožnost delovanja vlade na povsem drugih področjih.

Dejstvo, da si vladni krmar sam postavlja popolnoma nepotrebne ovire ob odsotnosti sleherne pozitivne agende, razumejo tudi nekateri znotraj vlade. Jasno je, da razvpito podpredsednikovo pismo ni bilo nikakršna zasebna korespondenca med dvema starima kolegoma, temveč že kar obupan poskus tiste klike v vladnih strankah, ki vendarle razume, da se trenutni garnituri ne piše dobro, da bi premierju vendarle razložila nekaj osnovnih zadev o politiki. Prejšnji bolj diplomatsko niansirani poskusi so bili očitno neuspešni. Ko podpredsednik neke vladne stranke javno govori o obstoju tihe koalicije med obema največjima strankama, ki sta nominalno sicer na različnih bregovih, to lahko pomeni le, da z sedanje stanje ne more trajati: ali bo premier zamenjal kurs ali pa vladne zaveznike. Morda pa bo vlada zamenjala premiera.

Zaenkrat vendarle kaže, da tudi tovrstna direktnost na dežurnega manekena ne bo imela resnega vpliva. Zelo jasno je, da so napetosti znotraj vlade jasne in zelo realne. Očitno je, da so nad Pahorjem ogorčeni nekateri njegovi vladni zavezniki, ki hkrati občutijo nejevero in nemoč, kaj kmalu pa bi te dokaj neproduktivne občutke utegnili kanalizirati v konkretne politične spletke. Zanje je Pahor že politično truplo, le da se tega on sam še ne zaveda. Prej ali slej bo to moralo postati jasno tudi njemu. Vladni zaenkrat-še-zavezniki si že zastavljajo vprašanje, kako se znebiti Boruta in hkrati obdržati lastno oblast?

V iskanju odgovora na to vprašanje bodo minevali tedni in meseci. Medtem bodo razpoke čedalje bolj očitne, te pa bo z uporabo znane izsiljevalske metode, ki jo v zadnjih tednih mojstrsko uporabljata Janša in klovn Podobnik, pridno izkoriščala opozicija. Ker bo to potekalo na ozadju čedalje večjih socialnih napetosti, ekonomske krize, odpuščanj in poslabšanja življenjskih razmer za precejšnje število ljudi, bo naloga opozicijksih jastrebov toliko lažja.

Kaj imamo s temi igricami v politični eliti navadni volilci in nevolilke, poleg tega, da vestno opazujemo, kako se nam razodeva še ena lekcija iz lokalne različice psevdo-demokracije? V živo lahko opazujemo, kako se pripravlja naslednji naskok poražencev zadnjih volitev na oblast in kdo je pri tem najbolj zaslužen. Pahor je od prvega dne svojega mandata začel tlakovati avtocesto za nov pohod Janše na oblast. Resnici na ljubo, se to ne dogaja prvič, če se spomnimo samo vloge esdejevskih ministrov in Pahorja samega pri vseh lažeh in podžiganju sovraštva v zvezi z izbrisanimi izpred štirih let, kar je izdatno pomagalo pri takratnemu Janševemu pohodu na oblast.

Ali bo do velike vrnitve prišlo šele po novih volitvah čez štiri leta ali kaj prej, zaenkrat še ni mogoče reči. Po kilavem prvem poskusu pred davnimi leti, je Janši v drugo uspelo marsikaj v tej državi ukrojiti po svoji avtoritarni meri. Pričakovati gre, da bo v tretjem poskusu zadevo peljal še dlje. Za razliko od zbeganega Pahorja, Janša dobro pozna svoje interese in kako za njihovo zadovoljitev uporabiti državo. Ti interesi pa so diametralno nasprotni interesom tistih, ki si želijo živeti v odprti in vključevalni družbi. To lekcijo smo v minulih štirih letih vendarle absolvirali.

Ko se bomo torej čez leta spraševali, kako smo se znašli tam, kjer pač bomo, bomo del odgovora nedvomno našli v aktualnem “želim-ugajati-vsem” samo-oklicanem idealizmu dežurnega začasnega premiera. Preden bo kot navidezno zaslužen veteran varno umaknjen od glavnih odločitev, pa bo dobro učvrstil teren za nadaljevanje opustošenja političnega in družbenega življenja v deželi na zakotni strani Alp. Tako to gre.