O bojih na evropskih univerzah (in tudi pri nas)

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 18. junij 2009

Ulice nemških mest je te dni zasedlo na deset tisoče študentov in študentk, ki jim je prekipelo in ki zahtevajo ne samo brezplačen študij, temveč tudi študijske programe, ki bodo imeli kak smisel tudi zunaj kategorije trga. Skoraj dva meseca minevata, odkar so hrvaški študentje v boju za brezplačno izobraževanje za vse začeli z mesec dni trajajočo blokado fakultet, s katero so v lokalno študentsko gibanje vnesli povsem novo razsežnost. Marca je študente, ki so v Španiji protestirali proti bolonjski reformi, napadla policija. V Londonu so militantni študentje te dni zasedli pisarno dekana in od njega zahtevali, naj zaščiti migrantske delavce na univerzi, ki jim grozi deportacija. Podobno so v Solunu v Grčiji pred nekaj meseci študentje zasedli administrativno stavbo univerze in od nje zahtevali, da pošteno plača delo migrantskih delavcev, ki jih v zadnjem času množično zaposluje. Grški študenti so sicer v Evropi tudi edini, ki jim je uspelo – tudi z boji na ulicah – blokirati uvedbo bolonjske reforme. Vsi ti nedavni dogodki pomenijo, da ne glede na številne dokaze o nasprotnem nekaj, čemur se da reči študentsko gibanje, v Evropi vendarle obstaja.

Konkretne situacije se od države do države sicer razlikujejo, a akcije študentov širom celine imajo številne skupne točke: med njimi predvsem zahteve po brezplačnem izobraževanju za vse, odprava bolonjskega sistema in zavezništvo z najbolj izkoriščanimi družbenimi skupinami. Očitno je torej, da je enotni evropski študijski prostor, ki ga tako slavijo bolonjski reformisti, študente v različnih državah pripeljal do istih zaključkov: trenutna situacija na univerzah je nevzdržna, treba se je organizirati, a ne zgolj kot študentje, temveč kot politična mnogoterost, ki ima želje, ki gredo onkraj diktata vladajočih.

Nekaj konstruktivnega pa se dogaja tudi na lokalni študentski sceni, ki se mestoma uspeva iztrgati iz sicer prevladujoče samozadovoljne apatije in brezbrižnosti. Fakulteta za humanistične študije na primorski univerzi je postala prostor študentske agitacije, ki je nagnala nemalo strahu v kosti univerzitetnim birokratom. Zadnje študijsko leto je bilo polno intervencij, ki so segale daleč onkraj klasične skrbi za študentske riti, manjkalo ni burnih razprav, utopičnih idej ter spoznanj o tem, kaj je realno dosegljivo in želeno. Konec maja so študentje in del zaposlenih te izkušnje prevedli v manifest, v katerem so niz konkretnih stališč in zahtev povzeli v zahtevi, da je “potrebno razgaliti, uničiti in dokončno zavreči neoliberalno paradigmo, v prvi vrsti na univerzi.” Šli so še korak dlje in jasno povedali, da imajo dovolj profesorskih svetih krav, študentskih organizacij, ki jih vodijo profitni interesi, in vmešavanja političnih strank v stvari univerze.

Primorski študentje in študentke trezno opazujejo realno stanje na svoji fakulteti in splošno v univerzitetnem prostoru. Nimajo nobenih iluzij niti o sebi niti o univerzi na splošno. Jasno jim je, da so današnji študenti v primerjavi s prejšnjimi generacijami precej na slabšem, četudi še vedno uživajo določene privilegije v primerjavi z ostalo populacijo. Študij, vsaj na družboslovno- humanističnih smereh, je bolj in bolj reduciran na hiperpotrošnjo učbenikov, ki so za možgane stimulativni ravno toliko kot oglaševalski blok sredi prenosa drugorazredne nogometne tekme. V vlogi profesorjev so prisiljeni prenašati ljudi, ki bi jih že srednje zahtevna srednješolska publika izžvižgala, prosti čas pa porabiti za delo v sužnjelastniških pogojih preko agencij za izkoriščanje.

Ko so na Obali študentje odprli vprašanje o tem, kakšno univerzo pravzaprav želijo, in javno obelodanili nekatere poteze univerzitetne birokracije ter brezkompromisno razbili vladajoče iluzije o tem, kaj pomeni biti študent, je bil to znak za alarm. Univerzitetna nomenklatura te resnice ni bila zmožna požreti, zato se je v avtoritarni maniri zatekla h grožnjam in šikaniranju najbolj aktivnih, s čimer pa je zgolj priznala pravilnost analize. Iluzija univerze kot harmonične združbe študentov, akademskega osebja in administracije je še enkrat padla. Primorskim študentom je uspel ključen premik perspektive. Namesto da bi se sklicevali na neko abstraktno avtonomijo, jo vsakodnevno prakticirajo. S tem so položeni dobri nastavki za razširitev bojev prihodnosti tudi na univerze v našem prostoru.

Tako kot hrvaški študentje obljubljajo vročo jesen, tudi na Obali ne izključujejo možnosti, da bi svoj čas namenili bolj kreativnim dejavnostim kot buljenju v šolske čitanke dežurnih ideologov cinizma in pasivnosti. V času, ko se je resorni minister bolj kot s situacijo na univerzah prisiljen ukvarjati z razpletanjem zanke, ki si jo je sam nataknil okoli vratu, je možnost za avtonomno študentsko akcijo, ki bi začela projekt realizacije univerze onkraj interesov trga in države, odprta. Izkušnje hrvaških, grških, britanskih, španskih in drugih tovarišev so bogate in veljalo bi preizkusiti kakšno od njihovih metod. Uspehi v tem primeru ne bodo izostali.