Zares – konec nekega projekta

Nekoliko zgodnejša verzija objavljena v prilogi Objektiv časopisa Dnevnik, 13. junij 2009

Zadnji dogodki z Gregorjem Golobičem v glavni vlogi o sodobni družbi in njenih protagonistih povedo več, kot bi marsikdo želel. Osnovna zgodba je znana. V nasprotju s sicer dominantnimi pogledi njeno jedro ni nek lastniški delež, tudi ne laganje ali priznanje le-tega, temveč šokantno dejstvo, da se je Golobič povsem sam in brez potrebe ponudil kot lahek plen svojim političnim nasprotnikom, svoje zaveznike pa hkrati spravil v izrazito nelagodno pozicijo, ko so ga ti prisiljeni braniti, ne vedo pa točno, kako bi se tega lotili. Ne gre za vprašanje morale, temveč za stvar hladne politične kalkulacije.

Navkljub celi množici takšnih in drugačnih neodvisno-prodornih analitikov, kritično-nepovezanih intelektualcev in ostalih profesionalcev v oči bode malone konsenzualno izogibanje sklepom, ki so sicer na dlani. Vsem možnim publicistom na obrazu in v tekstih piše, da bi se najraje poskrili in se pretvarjali, da se ni nič zgodilo. Vključno z razvpitim nastopačem, ki v tujini pozira kot radikalni mislec, doma pa se na zadnji strani predvolilne čitanke postroji za politično stranko v boju za vsakokratne volilne deleže. Gregorju Golobiču je tako v eni sami potezi uspelo v težave spraviti celoten razred sicer vedno zgovornih političnih analitikov in razkriti njihovo temeljno bedo. Njihova nebogljenost je očitna vsakemu, ki je v teh dneh prelistaval tiskano ali spletno časopisje. Logično bi se lahko vprašali po vzrokih nenadoma izginule pronicljivosti. Ti ne morejo ležati nikjer drugje kot v skrbi za prihodnost lastne kariere. Dokler se vihar ne umiri, ta sicer pogumna peresa raje diskretno molčijo in čakajo na navodila. Tistim, ki nimajo nobenih afiliacij in niso nikomur nič dolžni, tega ni treba.

Konec je. Projekt Zares je mrtev. Upanje, želje in zaupanje, ki so ga vanj investirali mnogi je bilo nepovratno izdano. Nedolžnost je bila za vedno izgubljena. Projekt Zares lahko od sedaj naprej živi zgolj kot truplo, kot materialen izraz absolutne izdaje – in tega se vsi zavedajo, vključno s samim Gregorjem Golobičem.

Trenutno so v teku vsi možni medijsko-politični manevri, katerih namen je omejitev škode, degradacija incidenta v nepomembno stransko epizodo in umetno razpihovanje klasičnega antagonizma levo-desno. Spontane peticije podpore s strani t.i. civilne družbe ter blagohotne izjave razumevanja in podpore s strani predsednika države sta le dva momenta v sistemu dobro razmeščenih obrambnih linij. A navkljub vsem naporom, je osnovna šokantna resnica tako jasna, da je bitka že vnaprej izgubljena. Ne zato, ker bi bilo ljudstvo tako premeteno, da bi uspelo razkrinkrati te manevre, temveč zato, ker se sami akterji zelo jasno zavedajo svojih lastnih napak. Zgolj ta občutek krivde bo dovolj, da bo lapsusov še več. Primer Iva Vajgla in njegovih “neobstoječih delnic” je zgolj model tistega, čemur bomo priče v prihodnje. Kar je potlačeno, mora nujno izbiti na plan.

Da bi bolje razumeli usodnost Golobičeve katastrofalnega zajeba, moramo obnoviti njegovo specifično trajektorijo skozi lokalne politične meandre. Potem, ko se je izčrpala prva zgodba o uspehu, se je Golobič, ki je pravočasno razumel premike, ki so bili že na horizontu, elegantno umaknil in daleč stran od raznih tajkunskih prerivanj o tem, kdo ima daljšega, dolgo pobiral svojo povsem spodobno plačo profite in vestno od strani opazoval. Nekaj kasneje je država padla v kremplje desničarski falangi z Janezom Janšo na čelu, sleherne vsebine izpraznjeno pahorjanstvo je bilo povzdignjeno v resen političen program, nekoč vladajoči liberalci pa so se bili prisiljeni soočiti s tem, da jih ne veže nič, razen želja po oblasti. V situaciji idejnega bankrota celega pola politike je Golobič z ekipo strateško ocenil situacijo, diskretno testiral teren in igralce ter sprejel izziv in lansiral projekt Zares. Tveganje ni bilo majhno. Dejstvo, da je projekt Zares s takšno lahkoto iz prepirljive frakcije evolviral v resno politično silo, ni bilo stvar naključja, temveč od začetka do konca izraz strateške veščine Gregorja Golobiča. Vsaka posamezna poteza od začetne najave razkola z liberalnimi demokrati, preko združitev z majhnimi, a obetavnimi strankami, sistematično servisiranje medijev in zainteresirane javnosti do uradnega formiranja je nosila pečat dobro premišljene strategije. Učinki niso mogli izostati.

Dejstvo je, da je bil Gregor Golobič zmožen prepoznati in kanalizirati želje svoje politične konstituence in jih strukturirati v političen projekt, ki je bil na tem, da v kratkem prevzame hegemonijo vsaj na svojem delu političnega spektra, če že ne kar v državi na splošno. Projektu Zares je uspelo tisto, kar je vedno strateški cilj političnega projekta te vrste. V ozračju siceršnje apatije, razočaranja in celo besa nad političnimi akterji vseh vrst, je projektu Zares uspel prelom, uspelo se mu je vzpostaviti kot nekaj novega.  Ljudje so vanj množično začeli projicirati upanje, svežo energijo, želje in pričakovanja. Marsikaj se je končno zdelo mogoče. Ljudje, ki se dobro zavedajo brutalne realnosti običajne politične kramarije, so si dovolili odložiti plašč cinizma in nezaupanja. Najprej nelagodno, potem pa čedalje z večjim navdušenjem so se zvesto postrojili za prazno formo, v katero so lahko projicirali vse, kar si je bila njihova liberalno-socialno-čuteča politična imaginacija sposobna zamisliti. Uradni blagoslovi vseh vrst mnenjskih voditeljev niso izostali. A v trenutku, ko se je začel naskok na sam vrh oblasti, je Golobič naredil napako, ki bi jo sicer prisodili kakšnemu na novo ustoličenemu vaškemu povzpetniku. Ne pa najboljšemu lokalnemu političnemu plejerju. Tudi tisti, ki je dolga leta dajal prepričljiv vtis, da se spozna na svoj posel, se je nazadnje izkazal za le nekoliko bolj veščega od  siceršnjih pahorjanskih mediokritet. Ravno to neljubo spoznanje bo tista težka krogla, ki se bo vlekla za Zaresom v prihodnje. Ne zavest o še eni laži v vsakdanju poplavi mnogih, temveč dejstvo, da je najboljši med vsemi zagrešil najbolj osnovno napako, ki bi se ji z največjo lahko lahko izognil.

Konec projekta Zares nikakor ne pomeni, da je tudi konec stranke Zares. Ta bo prav uspešno še nekaj časa manevrirala po lokalnem političnem peskovniku. Toda bistvo projekta nove politike nikoli ni bilo v tem, kar zares že je, temveč v tem, kaj bi lahko šele postal: tista politična sila, ki bi bila končno sposobna ustaviti in nevtralizirati Janšev projekt dokončne preobrazbe Slovenije v družbo, iz katere je izrinjena vsaka politika, ki ne temelji na najbolj vulgarnem populizmu in avtokratskih praksah. To bo sedaj precej težje. V isto reko pač ni možno stopiti dvakrat.