Zares – konec nekega projekta

Nekoliko zgodnejša verzija objavljena v prilogi Objektiv časopisa Dnevnik, 13. junij 2009

Zadnji dogodki z Gregorjem Golobičem v glavni vlogi o sodobni družbi in njenih protagonistih povedo več, kot bi marsikdo želel. Osnovna zgodba je znana. V nasprotju s sicer dominantnimi pogledi njeno jedro ni nek lastniški delež, tudi ne laganje ali priznanje le-tega, temveč šokantno dejstvo, da se je Golobič povsem sam in brez potrebe ponudil kot lahek plen svojim političnim nasprotnikom, svoje zaveznike pa hkrati spravil v izrazito nelagodno pozicijo, ko so ga ti prisiljeni braniti, ne vedo pa točno, kako bi se tega lotili. Ne gre za vprašanje morale, temveč za stvar hladne politične kalkulacije.

O trenutni bilanci pahorjanstva

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 19. februar 2009

Borut Pahor je že nekaj časa na najboljši poti, da postane politično truplo. Poleg dela javnosti je to sedaj že jasno tudi nekaterim njegovim koalicijskim partnerjem. Zaenkrat kaže, da edino njegova lastna stranka še goji nekakšne nejasne kalkulacije, v katerih tega še ne uspejo opaziti. V kratkem času od svojega ustoličenja je namreč premier popolnoma prostovoljno zagazil v toliko nepotrebnih blamaž in težav, da je zakockal še tisto kredibilnost, ki jo je od prej sploh imel. Bizarni obrati tipa Rupel ali Logar so ob trmogljavljenju in “veri v idelale” nujno morali pripeljati tudi do bolj resnega političnega knock-outa. Ko se je ob potrditvi zaključnega računa Janševe vlade in siljenju Hrvaške v NATO ta priložnost ponudila, jo je Janša v maniri čisto pravega partnerskega odnosa seveda znal izkoristiti.

Še zadnja šansa, če se želite prodati kot levičarji!

Prvič objavljeno na: Radio Študent, Terminal, 6. marec 2008

Letošnji teden izbrisanih se ravno končuje s podpornim shodom. Izbrisani prebivalci Slovenije so si ponovno priborili nekaj medijske pozornosti, žal pa to kaj dosti k njihovemu boju ni pripomoglo. So pa spodbudili sedaj že dobro utečen odziv politične elite: pri enem njenem delu – tistem, ki si rad nadene masko liberalnosti in socialne čutečnosti – so povzročili občutek nelagodja, ki se je izrazil v opaznem molku; drugi del pa je to priložnost predvidljivo izkoristil za podlo širjenje starih laži. Kalvarija izbrisanih, konkretnih ljudi z imeni in priimki, ki si jih je država Slovenija že pred časom zavestno izbrala za žrtve sistematičnega terorja, pa še kar traja.